"Moj" Roblek - pred enim letom

Sploh ne razumem, da sem vedno tekla le na Dobrčo.
Po tem, ko sem šla lani prvič na Roblek, je to kmalu postal moj najljubši tekaški cilj.
Vstanem malo pred peto. Do Drage z avtom prišibam v četrt ure. Če se preveč ne obiram, sem do službe, ki naj bi jo začela ob osmih, že nazaj. Kaj hočeš lepšega?
Krst sem doživela 20. novembra. Tako se spomnim - Rajeta sem klicala po telefonu in ga spraševala za pravo pot.

Vsa očarana nad "odkritjem", sem se 22. novembra tja gor podala popoldne - v sneg.

Mračilo se je. Ugotovila sem, da sem doma pozabila čelno lučko, tako da Robleka nisem uzrla.

In spet 24. novembra dopoldne ...

Na Planinci je sneg skopnel. Na pašniku je cvetel regrat!

Ko grem na Roblek, vedno odkrijem kaj novega ...

In končno zima, prava zima!

Vidite, tako se je začelo pred enim letom.
Že dolgo hodim na Roblek le na sončne vzhode ali zahode. To me je čisto očaralo - začaralo. Kajti, le ob takem času sva z Dikom tam gori - v objemu narave, čisto sama!
Verjetno se še nismo srečali, kajne.